Vprašanje sodobnega časa ni, zakaj so ročna dela tako draga, temveč, zakaj so industrijski izdelki tako nesramno poceni.

Običajno smo postavljeni v nasprotno vlogo in se sprašujemo, zakaj ustvarjalci postavljajo svojim izdelkom tako visoke cene, medtem ko nas moderna industrija dobesedno zasipava s cenenimi izdelki. Toda, ste si kdaj poskušali vprašanje zastaviti drugače in zavzeti drugo perspektivo?

Profil potrošnika pove veliko o tem, kakšna je družba nekega naroda in kje so njegove vrednote. Vrednote slovenskih potrošnic so trenutno v lasnih podaljških, umetnih trepalnicah in podaljšanih nohtih. V rečeh, za katere sodobne ženske mislijo, da jih delajo resnično ženstvene in jih tako približajo idealu lepote (o tem, kje se resnično skriva lepota ženske, povem v nadaljevanju). Po obleke gredo na nizkocenovne portale in v trgovine, ki zato, da si lahko privoščijo tako nesramno nizke cene, izkoriščajo tujo – revno delovno silo in materiale za to pridobivajo na neetične načine, tako da rušijo naravne habitate in ogrožajo človeška življenja.

Prebrala sem dovolj underground člankov in pogledala ogromno različnih, neodvisnih dokumentarnih oddaj, da razumem dinamiko velikih korporacij. Da vem, da taka potrošnja ni ne vzdržna ne etična. Zato da Evropejci lahko kupimo obleko, ki stane manj kot material, iz katerega je narejena (ali še manj!), mora nekdo na drugi strani oble močno trpeti. Nekomu, ki je bil rojen v bolj revni lehi sveta, se od dehumanizacije dela krivi hrbtenica. Do kod potem sežeta naša empatija in razum? Če kje, potem je mesto za to izpraševanje tukaj.

Časi, v katerih živimo, so požrešno hitri in kaotični, prehitri za mesenega človeka, če smo čisto iskreni. Robotizacija je iz človeka izsesala še zadnje kapljice krvi, ki nas je delala humane – vredne, da lahko upravičimo svoj obstoj. Fabriške mašine rokujejo s svetlobno hitrostjo, medtem ko se človek plazi za lastno senco, ki se iz dneva v dan tanjša. Koliko inčev še, dokler se ne stanjšamo v praznino? se vprašam. Robotizacija industrije je delo človeških rok popolnoma razvrednotila. Ljudje ne cenimo več umetnosti in napredka. Kako le bi, ko pa namesto nas zdaj razmišlja umetna inteligenca, naši možgani pa rišejo vedno manjše kroge po platnu razvoja. Ta pa se namesto v smer evolucije, vedno bolj širi v smer razkroja. Vesolje ne izginja le z neba, ampak tudi iz našega obstoja, z obličja naše biti. V želji po več imamo vedno manj. Vedno manj sebe in vedno manj modrosti. Po kapljicah drsimo skozi sito prihodnosti, v kateri je vse manj prostora za tisto, kar nas dela človeške in tako zelo edinstvene. Vredne.

Ustvarjalni moment se je ustavil, želimo si več in želimo si takoj, želimo 3 x, saj to pomeni 2 + 1 gratis. Želimo si biti vsak dan v trendu, nevedoč, kako brezdušni in površinski postajamo, ko sebe iščemo in gradimo zunaj nas samih. Ni pomembno, kako trajnostno je, in koliko zares naše, važno, da je hip in da je cool. Evforija narašča premosorazmerno s potrošnjo. Matematika nam še gre, pri fiziki pa se ustavi. Kapitalizem je bolj progresiven kot sta kultura in umetnost skupaj. Zakaj bi razmišljali, živimo namreč v časih, ko brez slabe vesti lahko rečemo, da za premislek nimamo časa. Nimamo časa in ne denarja.

Pa je res tako? Ali nemala zgolj nimamo več vrednot?

Kaj pa je človek brez retrospekcije in samoizpraševanja? Je samo mašilo za glas, ki ga ni.

Bogastvo ni v izboru neštetih stvari, temveč v skrbno izbrani stvari.

Sama sem po duši minimalist. Kar pomeni, da ne posedujem veliko stvari, a tiste, ki krasijo moj dom, so ogledalo moje duše. Kar pride k meni, ostane za vedno del mene (če ne za vedno pa ZARES dolgo). Sem kot potovalni stroj, ki kljubuje zobu časa in kolesju pop kulture. Sem tudi zelo skrbna in s stvarmi lepo ravnam. Stari ljudje bi rekli, da jih “znam ahtat” oz. čuvati. Včasih se rada pošalim, da imam raje kipce kot žive reči. Na videz smešna in nesmiselna izjava, a v sebi skriva globoko sporočilo. Filozofi bi jo znali dešifrirati. Zame stvari niso samo predmeti, ampak žive reči, v katerih prebiva duša ustvarjalca, ki jih je ustvaril. Ko rezoniraš s stvarmi, ki jih imaš, na tej ravni, potem ne potrebuješ veliko stvari, saj ti tiste izbrane zasedajo celo dušo. In taka duša ni nikoli potrebna popravila, četudi se v njej skriva nešteto soban. V taki duši se prostor in čas izničita. Ostaja samo vrednota.

Zakaj ne bi izbirali malce bolj preudarno in tankočutno? Nahranimo in povzpnimo ustvarjalčevega duha namesto hladno, senčno in neizprosno dlan kapitalizma.

Kolesje kapitalizma vedno bolj neusmiljeno kleše.

Ohranimo vitalno telo in to moč ognjeno, ki nam jo ponuja živa roka.

Lepota ženske ni v surrealnih trepalnicah, ki spominjajo na sanjske like iz otroštva, niti v lasnih podaljških, ki iz žensk delajo princeske, niti v umetnih nohtih, ki žensko oropajo praktikalije in uporabne vrednosti. Tisto, kar dela žensko resnično lepo, so tople in iskrive oči, čista duša in veliko srce. Magnetizem, ki ga oddaja, in to, da ostaja osrediščena v svoji svetlobi. Da je steber zase in da svoje korenine razpira k drugim.

Dajmo podpret slovenske ustvarjalce in ročnim delom povrnimo vrednost. Naj romantične podobe pouličnih umetnikov ponovno zaživijo, saj se ravno v njihovih znanjih in vrlinah skriva bogastvo nekega naroda.